S konceptom strehe se srečujemo že zelo zgodaj v zgodovini človeštva. Prvotni lovci in nabiralci so se pred neugodnim vremenom in ostalimi nevarnostmi umaknili v jame, vendar so morali za potrebe daljših lovskih pohodov iznajti bolj prilagodljivo rešitev.
Kakšne strehe so imele najstarejše civilizacije?
Najstarejša streha naj bi bila iz kože dlakavega mamuta v Sibiriji, stara okoli 42.000 let. Kmalu so začela vznikati manjša naselja s kolibami iz mamutovih oklov in vej krite s kožami ter blatom.
Strehe v zgodnjih civilizacijah so bile različne variacije kombiniranja opek, lesa in blata, armiranega z rastlinjem, do pojava domnevno prve strešne opeke na Kitajskem 3000 let p.n.š. Strešniki se v takratnem obdobju začnejo uporabljati tudi v Stari Grčiji in Babilonu. Rimljani so kasneje uporabo strešne opeke razširili po skoraj celotni Evropi.
Okoliški materiali in razvitost same civilizacije so narekovali gradnjo objektov in njihovo kritino. Tako npr. v starih civilizacijah opažamo razširjenost strehe iz blatnih opek in
slame v predelu severne Afrike, Bližnjega vzhoda, Indije in Južne Amerike; žgane glinaste strešnike in kamen v južni Evropi in na Daljnem vzhodu; slamo in lesene skodle v Srednji in Vzhodni Evropi ter strehe, krite s travnato rušo, v Skandinaviji in Sibiriji.
Spreminjanje oblike streh
Strehe skozi zgodovino pa so se razlikovale tudi v obliki, ne samo v materialu. V ekvatorialnem pasu so prevladovale predvsem ravne strehe, saj zaradi manjše količine padavin naklon ni bil potreben.
Na Kitajskem pa se zaradi daljših obdobij padavin razvijajo večstopenjske štirikapnice (včasih tudi večkotna streha), značilen primer je pagoda. V starih civilizacijah severnega Sredozemlja smo priča predvsem enokapnicam in dvokapnicam, sam naklon strehe pa se veča, bolj ko se pomikamo proti severu.
Čeprav se s pojavom kupole srečujemo že pri preprostih šotorih iz vej ali mamutovih oklov, pa so prve ohranjene matematično pravilne kupole zgrajene v Starem Rimu, okoli leta 100 n.š. Rimski arhitekti so ugotovili, da z rotacijo loka dobijo čvrsto obliko, ki so jo na začetku uporabljali predvsem za sakralne stavbe.
Okoli leta 700 n.š. se arhitektura kupole razširi na Bližnji vzhod, kjer je njen razvoj tesno povezan s širitvijo islama, postane sestavni del mošeje. Prve kupole so bile po predvidevanjih v celoti lesene, kasneje pa je bilo leseno samo ogrodje, ki je bilo krito s kamnom ali strešniki. V večjih objektih so kupole v celoti kamnite in kasneje iz betona, primer Panteona – rimski beton (opus caementicium).
Ko so glinasti in keramični strešniki znak bogastva in prestiža
V srednjem veku se zaradi nazadovanja po Evropi namesto žganih strešnikov širi predvsem skrilavec in lesene skodle, na podeželju pa slamnata kritina. Glinasti in keramični strešniki so bili znak bogastva in prestiža, pojavljajo se predvsem na sakralnih objektih in gradovih/dvorcih.
Večina prebivalstva pa se je zanašala na les in slamo ter bila tako velikokrat žrtev požarov in požigov. Po koncu epidemije kuge v Evropi, ki je z opustošenjem izbrisala kar 30% evropske populacije, je postala strešna opeka dostopnejša in bolj razširjena.
Industrializacija je naredila velik premik naprej v razvoju streh
V zadnjih 200 letih je industrializacija močno prispevala k razvoju streh. V manufakturah in tovarnah se je na veliko izdeloval opečni strešnik in kaj kmalu je prevladoval kot kritina po celotnem razvitem delu sveta, na drugem mestu mu je sledil skrilavec, odvisno od dostopnosti le-tega.
Samo uporabnost strešnikov je izboljšala iznajdba sistema za zatikanje in s tem omogočila gradnjo streh z večjimi nakloni.
Kakšne so strehe danes?
V 20. stoletju pa so na trg prišli novi materiali in načini izdelovanja streh, ki so podaljšali njihov obstoj in prilagodili izgled uporabniku.
Avtor:
Tomaž Križnar, u.d.i.a. (Arhinova, d.o.o.)
