Kakšne stopnice in ograje pa vi uporabljate doma?

Tako stopnice kot ograje so znotraj ali zunaj hiše ne samo zgolj obvezen pripomoček, temveč vse bolj služijo tudi za dekoracijo prostora in okolice. Izbira med materiali, barvami in izvedbami je sedaj ogromna. Osnovno vprašanje je: »Kaj izbrati?« Odgovor je na prvi pogled preprost. »Tisti izdelek, ki bo lep in hkrati dovolj vzdržljiv.« Ti dve različni lastnosti pa je seveda težko združiti v en proizvod.

Ali bo nova ograja znotraj ali zunaj prostora, vedno si naj pred dokončno izbiro vzamemo nekaj časa vsaj za osnovno poznavanje različnih modelov in materialov, iz katerih sta ta dva elementa izdelana. Pomembne podatke si lahko priskrbimo že pri izbranem mojstru, ki nam bo na podlagi svojih izkušenj zaupal, kaj je dobro in slabo pri določeni ograji ali stopnišču.

Načrtovanje stopnišča

Izdelava stopnišča je zakompliciran gradbeni projekt, pri katerem je nujno potrebno upoštevati lepo število dejavnikov, ki vplivajo na njihovo pravilno izgradnjo. Pravilna lega stopnišča v zgradbi je že eden izmed njih. Nadalje je pomembno ustrezno razmerje med višino in širino stopnišča, upoštevanje mer in mesta vmesnih podestov, izbira pravilnega naklona stopnišča, izbira ustrezne konstrukcije glede na izbrani material in navsezadnje je potrebno paziti tudi, da se oblika stopnišča in material, iz katerega je izdelano, pravilno ujemata s celotnim prostorom.

Ustrezno razmerje med višino in globino stopnic je gotovo eden najbolj pomembnih dejavnikov za udobno hojo po njih. Vedimo, da se bomo ob stopnice vedno znova spotikali, če se razmerje višine in globine posamezne stopnice ne bo ujemalo z dolžino našega koraka. Idealna mera za višino stopnice je od 17 do 21 centimetrov. Globina stopnice naj bi bila od 23 do 29 cm.

Glede globine stopnice je pomembno, da se na stopnico prilega celotno stopalo ali vsaj celoten sprednji del stopala, z delom pete. Vendar, ker je dolžina stopala odraslega človeka daljša od 23 cm, se stopnice ne morejo optimalno prilegati človekovi nogi.

Pomemben element pri načrtovanju posameznih stopnic v celotno konstrukcijo stopnišča je upoštevanje enake višine vseh stopnic na stopnišču. V primeru, da bo ena sama stopnica po višini izstopala iz ostalega niza stopnic, bo s tem praktičnost celotnega stopnišča izničena, saj se bomo ob neenako stopnico vedno znova spotikali. Višino posamezne stopnice določimo tako, da celotno višino delimo s številom stopnic. Razmerje med višino in globino stopnice pa določa naklonski kot. Naklon stopnišča izključno določata višina nadstropja in tlorisni prostor stopnišča. Najbolj ugoden naklon za stopnišče je 30 ° ali malo več. Večina stopnišč ima naklonski kot med 30 ° in 40 °.

Izbira materiala za stopnice

Nekdaj so bile stopnice v hišah obložene predvsem s keramičnimi ploščicami ali granitom. Sedaj se vse boj uveljavljajo stopnice, obložene z lesom. To so lahko širinsko lepljene masivne lesene plošče, furnirane iverne plošče ali parketne obloge. V največ primerih so obložene pohodne in čelne površine stopnic. Možna pa je tudi izvedba stopnic brez obloženih čelnih lesenih zapor. Betonske stopnice, obložene z lesom, se delijo še na klasično izvedbo stopnic s previsom pohodnega dela čez čelno zaporo in sodobnejšo izvedbo brez previsa pohodnega dela čez čelno zaporo.

Odlika stopnic, obloženih s parketom, se kaže ne samo v njihovem lepem videzu in prijetnem občutku pri hoji po njih (bosa stopala na lesu), ampak predvsem v popolni vizualni usklajenosti med talno oblogo v spodnjem ali zgornjem prostoru in stopniščem. S tem so lahko povsod brezhibni prehodi, oziroma so tla prostorov in stopnišča iz enake vrste lesa. Takšno vizualno usklajenost ne bomo mogli doseči s kombinacijo parketa in masivnega lesenega stopnišča, kaj šele z ostalimi vrstami oblog.

Še bolj kot pri polaganju parketa po talnem tlaku velja previdnost pri polaganju parketa na stopnišču. Ob tem je predvsem pomembna priprava podlage stopnic. Če je betonsko stopnišče oziroma so vse takšne stopnice dovolj natančno izdelane, lahko uporabimo le izravnalno maso in dovolj elastično lepilo. Ob lepljenju parketnih deščic na stopnice moramo biti dovolj pazljivi, da pod parketnimi deskami ne ostanejo prazni zračni žepki. V tem primeru bodo stopnice s hojo po njih votlo donele. Ob hoji po stopnicah lahko prihaja tudi do škripanja, če ne bomo preprečili neposrednega stika enega lesenega elementa z drugim.

Najbolj pogosto se za stopnice, obložene s parketom, uporablja dvoslojni ali trislojni gotovi parket, ki je lahko lakiran ali oljen. Niso pa ob tem izjema tudi tehno ali ostali masivni parketi. Bolj kot lakiran parket je za stopnišče priporočljiv oljen. S tem bo čiščenje in obnova parketnih stopnic enostavnejša, saj ne bo potrebno brusiti celotnega stopnišča. Pri obnovi bo tako potrebno obrusiti le poškodbe, celotno površino pa se enostavno le ponovno naolji. S tem je stopnišče zopet kot novo.

Enako kot pri talnem parketu, je tudi stopniščni parket lahko izdelan iz poljubnih lesnih vrst. Tako iz domačih, kot tudi iz eksotičnih. Parketno stopnišče je lahko izdelano v katerihkoli parketnih vzorcih, različnih dizajnih ali zaključkih.

Kovinske stopnice se velikokrat uporabljajo pri družinskih hišah za dostop na balkon ali teraso, niso pa izjema tudi znotraj prostora, saj s samosvojo eleganco lahko zanimivo popestrijo notranjost doma. Med stopnice, izdelane iz kovine, se štejejo tiste, ki so v celoti kovinske in tudi kombinacijo kovine z lesom, kamnom ali betonom. V tem primeru je konstrukcija kovinska, pohodne plošče pa so iz ostalega materiala, naj pogosteje je to les. Nosilna konstrukcija notranjega stopnišča je lahko iz inoxa ali jeklenih profilov, ki so prašno barvani. Na stopniščno konstrukcijo so pritrjene lesene pohodne plošče. Takšen tip stopniščne konstrukcije je izrazito odprt in zračen. S tem da prostoru zelo veliko svetlobe.

Stopnišče je lahko izdelano tudi kot zaprti tip. S tem je konstrukcija obložena s pohodnimi, čelnimi in stranskimi oblogami, z vgrajeno notranjo zvočno izolacijo. Spodnja stran konstrukcije pa je običajno obložena z mavčnimi ploščami.

V sedanjih novogradnjah so aktualne sodobne konzolne stopnice. Konzolna jeklena podkonstrukcija je več ali manj skrita očem in s tem daje vtis navideznega lebdenja pohodnih ploskev v prostoru. Izvedba konzolnega stopnišča je možna le v primeru, da je stena armirano betonska, na katero izvedemo vpetje podkonstrukcije.

Veliko lastnikov hiš prisega na samonosilne lesene notranje stopnice, zato niti ni čudno, da so takšne stopnice kljub višji investiciji kot pri betonskih ali kovinskih, zelo pogosta izbira za premagovanje višinske razlike znotraj prostora. Glavni razlog je izreden estetski videz in naravna toplina lesa. Poleg tega so dobre lastnosti teh vrst stopnic tudi v dokaj enostavni obdelavi, majhni teži in preprosti montaži, ki poteka brez večje umazanije. Tako kot ostali materiali, imajo tudi lesene stopnice nekatere slabe plati. Ena izmed njih je ta, da les ni požarno varen in ni primeren za uporabo v vlažnem okolju, kot so razne kleti in zunanje površine. Ravno pri lesenih stopnicah lahko opazovalec hitro vidi strokovnost izdelave, zato naj pri izbiri izdelovalca lesenega stopnišča izbiramo le med vrhunskimi mojstri, ki imajo za sabo že lepo število izdelanih stopnišč.

Vedimo, da površno zasnovane in izdelane lesene stopnice močno skvarijo še tako vrhunsko opremljeno hišo. Ker je les živo gradivo, ki zaradi različnih vplivov (temperaturne razlike, suh zrak, prekomerna vlaga…) ne miruje, ga lahko ukrotimo le s sodobnimi metodami obdelave in z uporabo raznih dodatkov, kot so specialna lepila, laki, itd.

Najkakovostnejše stopnice se v glavnem izdelujejo iz hrastovega lesa, ki so tudi najbolj trajne, lahko pa tudi iz bukve, jesena, javorja ali češnje. Nekoliko manj kakovostne stopnice so izdelane iz smreke, bora ali macesna. Izbira na trgu je povečana tudi med drugimi vrstami lesa, predvsem med eksotičnimi vrstami. Pohodne površine se pri lesenih stopniščih izdelujejo iz masivnega lepljenega lesa ali zafurniranega lesa z masivnimi nalimki. Če se uporabi masiven les, ki ni lepljen, se zaradi delovanja ta sčasoma zvije in deformira.

Za izdelavo lesenih stopnic je priporočena gostota lesa nad 550 kg/m3. Les naj bo dovolj odporen proti biološkemu razkroju ali sposoben zadostne impregnacije. Zagotovljena mora biti dovolj visoka trdnost lesa in njegova zadostna stabilnost. Degradacije pri sušenju lesa naj bodo minimalne.

Nemalokrat se pri lesenem stopnišču uporabi tudi kombinacija drugih materialov, ki pa naj bo, če se le da, previdno izbrana. Ne pozabimo, da je les naraven material, zato se k lesenim stopnicam še zdaleč ne poda vsak dodatek. Najbolj primerni dodatki so kamen, steklo ali kovani elementi, ki le še poudarijo izvorno lepoto lesa.

Stopniščna ograja

V namen zadostne varnosti in ugodne opore naj upoštevamo pravilno višino stopnišče ograje. Njena višina naj znaša od 90 do 110 cm. Višina se meri od zgornjega dela stopnice do zgornjega dela držala ograje. Poleg tega mora biti ograja seveda tudi dovolj stabilna, razteza se naj po celotni dolžini stopnic in podesta. Ob tem je predvsem pomembna pravilna montaža nosilnih stebričkov, ki so najbolj izpostavljeni prenosu sil. Med posameznimi prečkami naj ne bo večjega razmika kot 12 cm, sicer ograja postane za manjše otroke nevarna.

Z zaključkom zgornjega dela ograje oziroma držala ograje smo največkrat v neposrednem stiku, zato naj bo ta ustrezne ovalne oblike in izdelan iz materialov, ki so prijetni na dotik. To je les, guma, umetna masa in tudi kovina. Za usklajen videz celotne ograje morata ogrodje ograje in držalo biti medsebojno usklajena.

Pri videzu stopniščne ograje igrajo poglavitno vlogo izbrani material, oblika ograje in njena barva. Pri izbiri materiala mogoče še najbolj vpliva ravno mesto nahajanja bodoče ograje. Za ograjo pri notranjih stopnicah odpornost materiala niti ni tako pomembna, medtem ko pri zunanjih ograjah ta lastnost igra seveda bistveno večjo vlogo. Tako zunanja kot notranja stopniščna ograja je običajno izdelana iz lesa, kovine, stekla ali kombinacije materialov. To velja, ne glede na to, ali je stopniščna ograja znotraj ali zunaj objekta.

Marsikatero novozgrajeno ali adaptirano hišo krasi moderna svetleča ograja iz nerjavečega jekla oziroma inoxa. Glavni odliki tovrstne ograje sta moderen dizajn in trajnost materiala. Znano je, da je inox nerjaveča kovina, ki ima praktično neomejeno življenjsko dobo, kar je v primerjavi z ostalimi materiali za ograje, največja prednost. Poleg tega zaradi idealne gladke površine in visoke trdnosti ne potrebuje vzdrževanja, kar je za zunanje vremenske razmere še posebej dobrodošlo.

Z večjim povpraševanjem se je povečalo tudi število ponudnikov izdelave tovrstnih ograj. Ob tem naj bomo previdni, saj imajo nekateri montažerji to dejavnost le kot dopolnilno uslugo in s tem malo izkušenj s tovrstnim materialom. Prav tako naj pazimo na kakovost inox materiala, saj je z obsežnejšo ponudbo kateri od inoxov slabše kvalitete in ima dodano preveč železa, posledica tega je, da lahko takšna ograja z leti prične nekoliko rjaveti.

Inox ograja s svojo polirano površino z visokim sijajem vsekakor izstopa iz okolice. Mogoče nam lahko s časom postane njen videz tudi nekoliko preveč vsiljiv. Alternativa temu je rešitev izvedbe inox prašno barvane ograje. Pri takšni ograji je ravno tako uporabljen v celoti inox material, le da je nanj naknadno nanešen prašni sloj barve. S tem je lahko takšna ograja v vseh barvnih odtenkih glede na RAL lestvico, medtem ko smo pri »klasični« inox ograji seveda omejeni le na izbiro svetlo sive tipične barve.

Nedavne podražitve vseh surovin, med katerimi je še posebej izstopalo jeklo, so seveda vplivale na dvig cen kovinskih ograj. Da lahko klasična jeklena ograja kljubuje zunanjim vremenskim razmeram, mora biti zaščitena s postopkom vročega cinkanja, slojem temeljne barve in še dvema slojema zaključne barve. Vsi ti postopki in materiali pa seveda ob visoki ceni jekla precej podražijo takšno ograjo. Ker ima inox barvana ograja nanešen le en prašni barvni sloj, je njena končna cena že povsem primerljiva s prej omenjeno pocinkano in barvano jekleno ograjo.

Če se odločimo za izvedbo prašno barvane inox ograje, je pomembno, da je barva dovolj obstojna in pravilno nanešena, kar bo garancija, da s časom ne bo moglo priti do luščenja barve.

Steklena ograja je primerna za vgradnjo v skoraj vsakem tipu stanovanja. Steklo je sicer nevtralen material, ki se ga lahko kjerkoli kombinira s katerimkoli materialom. Kljub temu, da lahko nekaterim vzbuja na pogled krhek občutek, je steklena ograja ena izmed najbolj varnih izbir. Steklo poda prostoru poseben učinek večje prostornosti in je kot takšen primeren za ograjevanje teras, stopnišč ali balkonov. Edina slaba lastnost stekla je mogoče njegovo čiščenje. Še posebej, če je takšna ograja na težko dosegljivem kraju in v večji površini. Vendar, če potrebujemo varnost ter ne želimo omejevanja svetlobe in zatrtega pogleda, je zagotovo steklena ograja ena izmed najprimernejših opcij.

Pri stekleni ograji po navadi izbiramo med varnostnim kaljenim steklom (ESG8 + ESG8), ki ima debelino 18 mm, in varnostnim kaljenim steklom (ESG10 + ESG10), debeline 21 mm. Ta se pritrdi na nosilno konstrukcijo, ki je lahko armirano betonska, iz lesa ali kovine. Steklo se pritrdi na predhodno pripravljene stebre, nosilci pa so običajno prilagojeni tako videzu kot funkciji ograje.

Samonosna steklena ograja je sicer običajno debela od 16 do 22 mm. Steklena ograja na stebričkih pa je debela od 8 do 10 mm. Je pa debelina stekla odvisna od velikosti površine in obremenitve.

Najbolj prilagodljiva opcija je steklena ograja v obliki polnila med inox stebrički. Uporabljajo se tudi leseni ali armiranobetonski stebri. Kot takšna se lahko pritrdi pri skoraj vseh situacijah ograjevanj. Na enostavno izvedbo stebrov in ročajev iz nerjavečega jekla se s sponkami pritrdi steklene panele.

Najbolj pogosta varianta steklene ograje je steklo vpeto v profil. Steklena plošča se lahko pritrdi s strani ali na nosilno ploščo, leseni tram ali kovinski profil. Zgornji del steklene plošče je povezan z ročajem iz nerjavečega jekla. Takšna izvedba je najbolj stabilna opcija steklenih ograj.

Steklarji nudijo tudi možnost montaže steklene ograje brez konstrukcije oziroma prijemal. V tem primeru je varnostno steklo samo točkovno pritrjeno v betonsko ploščo. V nekaterih primerih se uporabijo tudi posebej za to namenjeni profili. Na spodnjem delu steklene ograje, ki zakriva betonsko ploščo, je lahko nanešen barvni rob, ki zakrije lice betonske plošče in s tem ograji doda še večji eleganten pridih. Največkrat je takšna ograja brez zgornjega ročaja, vendar jo je priporočljivo kombinirati z ročajem iz nerjavečega jekla ali lesa. Po želji se lahko v ta ročaj namestijo tudi LED diode.

Za pritrditev zunanje steklene ograje se največkrat uporabijo prijemala iz inox jekla. Pri notranji stekleni ograji, ki ni toliko podvržena klimatskim vplivom, pa so lahko tudi aluminijasta prijemala. Pomembno je, da so prijemala lično izdelana, saj poleg stekla pomemben dodaten videz ograje predstavljajo ravno prijemala.

Kljub svojemu krhkemu videzu steklena ograja ni nič manj varna od ostalih materialov. Pogoj ob tem je le, da je uporabljeno varnostno steklo, kar pomeni, da je lepljeno ali kaljeno steklo, oziroma oboje. Najbolj pogosto je kaljeno in nato še lepljeno (varnostno kaljeno steklo) ter zaključno površinsko obdelano. Na vsako stran lepljene steklene plošče je nameščena še kaljena steklena plošča. Takšno steklo tudi v primeru razbitja ostane v enem kosu. Varnostno kaljeno steklo se uporablja tudi za pohodno steklo. V namen varne uporabe ograje je priporočljivo, da so robovi stekla zaobljeni.

Glede na način površinske obdelave so steklena polja lahko satinirana (jedka), transparentna, fuzijska, peskana z različnimi vzorci, prelepljena s samolepilnimi folijami, ipd. Izbiramo lahko med različnimi barvnimi odtenki, kot je bela, črna, rjava, itd., vendar se najbolj pogosto uporablja navadno mlečno steklo.

Balkonska ograja

Kot prvo je potrebno poudariti, da je ograja na balkonu nujno potrebna takoj, ko smo vseljeni v hišo. Poleg varnostne vloge je njen estetski videz eden glavnih atributov ob izbiri. Vendar ob tem velja previdnost, da ne pretiravamo ob izbiri barv, oblik in materialov, saj bo s tem kaj hitro lahko nova ograja postala kičasta in s tem moteča tudi za ostalo okolico. Bodoča balkonska ograja naj bo predvsem prilagojena fasadi objekta. Podobno kot pri stopniščni ograji, naj bo tudi pri balkonski višina nekje okoli 100 cm, saj je ta mera najbolj idealna za ugoden oprijem njenega držala ali naslonitev telesa na njo.

Še ne dolgo nazaj je na hišah dominirala lesena ograja. Kot takšna je bila z jeklenimi stebrički in širokimi lesenimi polnili. PVC, aluminij, kovano jeklo in v zadnjem času tudi steklo so prevzeli velik tržni delež lesu pri izbiri materiala za balkonsko ograjo. Kljub temu se nekateri investitorji še vedno odločajo za klasično leseno ograjo. Razlog za to je predvsem v izbiri naravnega materiala, še bolj pa v unikatnem in razkošnem videzu ograje. Unikatnost in razkošen videz ograj je neposredno odvisen od tipa ograje, oziroma od oblike izdelanih lesenih prečk. Te so v ponudbi v neštetih oblikah in praktično lahko mizarski mojster izdela oblika lesenega polnila povsem po želji naročnika. Med seboj se razlikujejo po širini, debelini, obliki in tudi razmiku med prečkami.

Žal pa ima les seveda svojo napako v hitrem propadanju pod neugodnimi vremenskimi vplivi. Ker je balkonska lesena ograja še posebej na udaru mraza, snega, dežja in vročine, je zelo pomembno, da je leseni del redno in dovolj zaščiten s sistemskimi premazi za les. V nasprotnem primeru bomo imeli ograjo trajno poškodovano že po nekaj letih od montaže. Pri zadostni trajnosti lesene ograje je še toliko bolj pomembna izbira specializiranega mizarskega mojstra, ki ima z izdelavo lesnih ograj dolgoletne izkušnje. Takšen mojster bo vedel, kateri les izbrati za ograjo, kako in v kakšni meri mora biti ta osušen in s katerimi sistemskimi premazi zaščiti lesene površine.

Za dolgoletno obstojnost lesene ograje je vsekakor priporočljivo, da so vsi leseni deli impregnacijsko zaščiteni. Les, ki je sušen v sušilnici, se bo na soncu in dežju manj raztezal kot naravno sušen les. Pri izbiri vrste lesa je zaradi možnosti poljubne obdelave in ugodne cene aktualna predvsem smreka. Pogosta izbira je tudi macesen, ki zaradi počasne rasti omogoča dolgo življenjsko dobo ograje.

Čeprav je glede varnosti bolj primerna montaža pokončnih lesenih elementov, je glede življenjske dobe ograje takšna postavitev lesenih delov manj primerna. V tem primeru je prečni rez čez letev obrnjen navzgor in izpostavljen dežju, ta del pa najbolj vpija vlago. Tega problema se montažerji rešijo z večkratnim dodatnim zaščitnim premazom ali vgradnjo zaščitne strešice.

V zadnjih letih je na trgu lesa za zunanjo opremo doma postal precej aktualen sibirski macesen. To drevesno vrsto odlikuje predvsem izredna odpornost na nizke temperature, visoka trdnost in odpornost proti lesnim gobam. V primerjavi z drugimi iglavci ima sibirski macesen višjo gostoto, zato ima tudi boljšo trdnost. Takšen les ima na primer povprečno trdoto 1100, medtem ko ima smreka le 480 in bor od 690 do 870. Poleg tega se sibirski macesen lahko zelo dobro obdeluje. Zaradi teh odlik je idealen material za opremo zunanjega prostora. Poleg zunanjih ograjnih elementov je ta aktualen zlasti še za fasadne obloge in terase, pa tudi za pode balkonov, stavbno pohištvo, vrtno pohištvo, razna korita in ostalo vrtno opremo.

Njegova prvotna barva je v enakomernem svetlem zlato-rumenem odtenku z zgoščenimi letnicami. Alpski macesen je bolj rdečkaste barve in ima letnice redkejše. Zaradi tega je ta les lažji, konstrukcijsko manj trden in manj odporen na udarce.

Ko je les sibirskega macesna nekaj časa na prostem, taninska kislina v njem ustvari zaščitno plast, ki ščiti sredico pred vlago, UV žarki in toplotnimi spremembami. Zaradi tega les posivi. Sprememba barve ne vpliva na katerekoli druge lastnosti lesa in je zgolj estetski odraz naravnega staranja. Z občasnim oljenjem (dva do trikrat letno) bomo na macesnovem lesu vzdrževali njegovo naravno maščobo, zaščitili površinsko plast in zmanjšali možnost manjših površinskih razpok, ne bomo pa s tem podaljšali njegove življenjske dobe. Sicer pa je takšen les tudi brez zaščitnih premazov in oljenja zelo obstojen in odporen na vse zunanje vplive. Ker ima sibirski macesen dokaj ugodno ceno, je z vidika kakovosti in cene ena najboljših opcij izbire lesa za zunanjo ograjo.

Dvoriščna ograja

S pojavom nekaterih novih materialov je sedanja izbira dvoriščnih oziroma vrtnih ograj dokaj pestra. Ta je lahko tradicionalno lesena, kovana, iz plastificiranih mrežnih ali panelnih sistemov, plastična ali iz aluminija.

Kovana ograja je med najlepšimi vrstami ograj tako na vrtu, dvorišču, kot tudi na balkonu ali stopnišču. Kovani jekleni elementi dajo hiši svojevrsten pečat unikatnosti in elegance, ter s tem mejijo že na pravi prestiž.

S povečanim povpraševanjem se na trgu pojavlja veliko ponaredkov, med katerimi nekateri precej dobro posnamejo prave kovane elemente, pri drugih pa lahko že skoraj vsaki laični opazovalec vidi, da so elementi industrijsko hladno krivljeni ali so celo odlitki. Industrijski elementi, ki so imitacija kovanih okraskov, so na trgu dostopni po ugodnih cenah. Te se z varjenjem skombinira z jeklenimi palicami in takšna »kovana« ograja je izdelana po hitrem in ugodnem postopku.

Nekateri ponudniki ograj gredo celo tako daleč, da se pred neukimi potrošniki hvalijo s hladnim kovanjem. Vedimo, da si takšen ponaredek nikakor ne zasluži naziva »kovana ograja«, saj s tem praktično nima nič skupnega. Edino to, da poskuša čim bolj posnemati videz prave kovane ograje. Naj nam ne bo nerodno, da nam kovač pokaže tudi v resnici, kako zna vihteti kladivo po razbeljenem železu.

Če hočemo pravo kovano ograjo, je seveda treba poiskati kovača. Pravzaprav umetnega kovača, saj se on ukvarja s kovanjem okrasnih izdelkov. Skozi stoletja se kovaški poklic ni bistveno spremenil, saj je še vedno osnovno kovačevo orodje kladivo. Umetnemu kovaču varilni aparat ni ravno v ponos, saj je to tradicionalni poklic, kjer ni prostora za industrijo in novodobne stroje.

Le na pravi kovani ograji so kovani elementi med seboj kovičeni in speti z vezicami. Značilnost te ograje je, da se dela po zahtevah in merah kupcev, zato bi lahko rekli, da je toliko različnih opcij, kolikor je okusov. Torej je vsaka ograja unikat zase. To pa je pri katerikoli sedanji zunanji ali notranji opremi doma že velika redkost. Če smo pristaš unikatnih izdelkov, je kovana ograja za nas verjetno najboljša izbira.

Prava kovana ograja je sicer kar nekaj dražja od na primer lesene ograje, se pa investicija kmalu obrestuje. Železo je namreč v primerjavi z lesom možno zelo dobro površinsko zaščititi (vroče pocinkanje in debelo slojno barvanje), zato taka ograja brez vzdrževanja preživi nekaj generacij. Tudi izbira je praktično neomejena, saj se iz žarečega železa lahko skujejo zelo raznoliki elementi in se poljubno kombinirajo med seboj.

Če se že odločimo za pravo kovano ograjo, naj isto visok nivo kvalitete upoštevamo tudi pri njeni površinski zaščiti. Zato je priporočljivo, kot je bilo že omenjeno, da je ta vroče pocinkana. Če je proti rji zaščitena z vročim nanosom cinka, je takšna ograja obstojna 50 in več let. Po želji lahko ograjo še dodatno pobarvamo v želeni barvni odtenek ali patiniramo, s tem dosežemo še bolj izrazit rustikalen videz.

Laični investitorji velikokrat pomešajo pojma »jeklena ograja« in »kovana ograja«, saj mislijo, da je to eno in isto. Vendar to ni res. Kovana ograja je torej le tista ograja, ki je tudi dejansko izdelana iz kovanih elementov.

Nič manj kot izdelava kovane ograje je pomembna tudi njena montaža. Ko je ograja primerno površinsko zaščitena, jo je neodgovorno rezati, brusiti, vrtati ali variti. Na teh mestih bo prej ali slej začela rjaveti. Če ni možno predvideti vseh nevšečnosti ob montaži, je pametno opraviti predmontažo. Takrat se brez vsake škode segmenti skrajšajo, krivijo, se izvrtajo luknje, ipd.

Ob končni montaži se vse skupaj sestavi z nerjavečimi vijaki. S tem lahko pozabimo na kakršnokoli vzdrževanje takšne ograje.

PVC materialov, iz katerih se izdelujejo ograjni elementi, je več vrst, zato se nam splača pred nakupom pozanimati, kakšne vrste je material. Od tega bo namreč odvisna tudi cena, ki se lahko giblje od 1 do 3- kratnika. Najcenejši material je penjeni PVC, osnovni PVC (za rolete), PVC z dodatki (okenski profili), ASA kompozit akrila, akrilno steklo in plastični material z dodatki lesa pa so boljši materiali.

Pomemben podatek pri PVC ograji je garancija na obstojnost barve. Nekateri proizvajalci jo imajo tudi do 20 let, kar je odvisno od vrste plastičnega materiala in barve ograjnih elementov. Glede barvne obstojnosti PVC ograje je podobno kot pri barvah; npr. prašno barvan aluminij ali fasadne barve. Obstojnost barve je odvisna od izbire barvnega odtenka. Zelo kričeče barve, kot sta rumena in rdeča, so slabo barvno obstojne, prav tako so slabše obstojne temnejše barve. Zanemarljiv tudi ni podatek, da nekateri ponudniki PVC ograj s svojim enostavnim sistemom montaže nudijo možnost, da si lahko sami saniramo obstoječo jekleno podkonstrukcijo in zmontiramo nove letvice. S tem seveda nekaj privarčujemo pri strošku montaže.

Ravno pri PVC ograji imamo možnost enostavne adaptacije stare ograje, kjer staro jekleno podkonstrukcijo prekrijemo s plastičnimi profili, ki so pripravljeni za lažjo montažo plastičnih letvic. PVC letve montiramo na obstoječo staro kovinsko konstrukcijo, ki jo predhodno temeljno prebarvamo. Zaključno barvo pa nadomesti prekrivni plastičen profil s pokrovčkom, saj je staro jeklo težko lepo in kvalitetno prebarvati.

WPC profili so primerni za različne vrste zunanjih ograj in tudi oblog, kot na primer za terase in fasade. To so sicer lesni kompoziti, ki so izdelani iz lesa, ta je v kompozitu v večjem deležu (cca. 60 %), in iz polietilena v manjšem deležu (cca. 30 %) ter aditivov (cca 10 %). Za les se pogosto uporablja bambus. Les zagotavlja lesnemu kompozitu trdoto, togost in moč, polimer pa je namenjen kot vezivo.

WPC profili imajo enak videz in način uporabe kot les. Vendar v nasprotju z lesom se ne zvijajo, ne cepijo, ne gnijejo, ne napadajo jih škodljivci, odporni so na rast in razvoj gliv, lišajev ter mahov (očisti se jih z vodo), profili so homogeni ter »predvidljivi« materiali, saj so jim odvzete notranje silnice, ki so sicer prisotne v lesu. V primerjavi z lesom jih ni potrebno barvati, saj lesena moka impregnira že v fazi izdelave s polietilenom, kar omogoča WPC profilom, da minimalno absorbirajo vodo (WPC profili do 2 %, leseni profili do 20 %). S tem se zelo dobro izkažejo v vlažnih pogojih, zagotavljajo dobro odpornost proti zmrzovanju. Zaradi vseh teh številnih odlik, je njihova življenjska doba preko 35 let.

WPC deske enostavno čistimo le z vodo, lahko tudi s pritiskom do 60 barov. V ponudbi so v različnih barvah in z različnimi strukturami površin, tako da omogočajo različne možnosti načrtovanja. WPC kompoziti so okolju prijazni materiali, saj jih je možno v celoti reciklirati. Tako kot les je tudi WPC profile potrebno skladiščiti v suhem in zračnem prostoru.

WPC ograjni profili so sicer masivni ograjni sistemi, kar pomeni, da zastirajo pogled. So dobra vetrna ovira.

Kljub visoki kvaliteti, ki naj bi jo imeli WPC profili, pa naj bomo vseeno previdni pri izbiri. Pri lesnem kompozitu je zlasti pomembno, kolikšen je delež lesa in polietilena ter kakšna vrsta lesa in vrsta plastike je uporabljena. WPC s HDPE plastiko je na primer bistveno boljše kvalitete kot PVC. Sicer pa nam bo dober dokaz lahko že dolžina garancije, ki jo zagotavlja proizvajalec.

WPC profili se montirajo enako kot lesene letve in tudi obdelujejo se ravno tako na lesnoobdelovalnih strojih. Zaradi raztezanja materiala mora med WPC letvami vedno biti razmak. Pri montaži je bistvena razlika med leseno in WPC ograjo pri postavitvi stebrov. Ker je WPC material težji kot les, potrebuje več opore, sicer se deske lahko zvijajo.

Klasičnim tradicionalnim materialom za dvoriščno ograjo postaja vse bolj močen konkurent aluminij. Takšna ograja je popolnoma nerjaveča, čisti se enostavno le z vodo in po več kot desetih letih je videti še vedno kot nova. Prednost je tudi v tem, da nudi možnost številnih različnih izvedb v široki paleti barv po RAL lestvici. S sedanjimi sodobnimi postopki prašnega barvanja, kakršni se uporabljajo tudi v avtomobilski industriji, je obstojnost barve na aluminijasti ograji na visokem nivoju. Takšna barva ima površinsko trdnost in trajno odpornost na vse vremenske razmere ter lep gladek videz.

Poudariti velja tudi enostavno vzdrževanje in čiščenje. Aluminijasto ograjo preprosto operemo z vodo, enako kot avtomobil, in ponovno bo sijoča. Nekateri proizvajalci aluminijastih ograj so šli celo tako daleč, da se lahko med izbiro široke palete modelov, barv in dodatkov ustvari svojo unikatno ograjo. Torej se izdela ograjo po meri stranke. Ponudba aluminijastih ograj danes, podobno kot pri ostalih vrstah, zajema poleg vrtnih ograj tudi dvoriščna vrata in balkonske sisteme, ki lahko v istem stilu zaokrožijo videz hiše in celotne okolice.

Aluminij je sicer svetla kovina, ki ima majhno težo (trikrat lažja kot železo). Je toplotno in električno prevodna in odbija svetlobo. Obdeluje se jo lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin.

Klasično dvoriščno oziroma vrtno ograjo s kovinsko mrežo je v veliki večini nadomestila sedanja sodobna panelna ograja. Ta je sestavljena v posebne panele iz jeklenih palic, debeline 5 mm. Te palice so med seboj točkovno zvarjene. Na vsakem panelu je na več mestih vtisnjena ojačitev v obliki črke V, s katero se doseže večjo stabilnost in trdnost ograje. Za dosego maksimalne odpornosti na vremenske razmere je panelna ograja vroče pocinkana in še dodatno zaščitena s plastificiranim slojem. S tem proizvajalci zagotavljajo tudi 10- letno garancijo na prerjavenje materiala. Največje odlike panelne ograje so njena enostavna in hitra montaža, ograja ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja, s trodimenzionalno obliko pa ima lep in sodoben videz.

Če je naše dvorišče neposredno ob cesti, na kateri se odvija gost promet, prihaja seveda do nenehnega hrupa, kar posredno vpliva tudi na našo kvaliteto bivanja. Rešitev tega je lahko ustrezna zaščitna, protihrupna ograja. Poznanih je sicer več vrst protihrupnih ograj, kot so aluminijaste, betonske, opečnate, lesene, ipd. Vse od teh več ali manj učinkovito zadržujejo hrup ter tudi širjenje smoga in prahu ob prometnih cestah, pomanjkljivost pri njih pa je v tem, da zapirajo pogled na okolico. Na trgu je v ponudbi tudi prosojna oziroma prozorna ograja iz umetnega materiala, ki pa ne zapira pogleda na okolico in s tem ne daje občutka utesnjenosti.

Za osnoven material takšne ograje se uporabljajo akrilne plošče ali polikarbonatno steklo. Akrilne plošče so izdelane iz litega akrilnega stekla. Ograja iz akrilnih plošč je sicer pogosta izbira za ograjevanje prometnih cest v naseljih in ograjevanje na mostovih ter železniških progah. Proizvajalci so jo razvili tudi za ograjevanje hišnih dvorišč, balkonov, teras in stopnišč. V primerjavi z ograjami iz tradicionalnih materialov, kot je npr. beton, ima ograja iz akrilnih plošč prednost tudi v majhni teži materiala in s tem možnosti uporabe lažje konstrukcije. Zaradi odlične UV-zaščite plošč, ograja omogoča njeno dolgotrajno uporabo. Vzdrževanje in čiščenje takšne ograje je dokaj preprosto.

V ponudbi je na voljo v različnih barvnih možnostih, kot je v prozornih, transparentnih, translucentnih in netransparentnih barvah. Standardne debeline plošč so 12, 15, 20 in 25 mm. Dimenzije plošč pa so 400x200 cm, 300x200 cm in 250x200 cm. Glede na sestavo akrilnega stekla sta možni dve opciji takšne ograje. Prva možnost so akrilne plošče brez poliamidnih vlaken. Druga vrsta pa so plošče s poliamidnimi vlakni. V primeru nesreče slednje plošče preprečijo, da bi se le-te razletele.

Nekateri proizvajalci akrilnih ograj dopuščajo tudi možnost dodatne obdelave plošč, kot je rezanje po naročilu, termično oblikovanje, peskanje, lasersko in CNC rezanje, vrtanje lukenj, poliranje in rezkanje utorov. Za zaščito ptic pred zaletavanjem v steklo je možno tudi dotiskati vzorec.

Vir članka:
www.blog.lapeyrestair.com