Gorski bivaki ali planinska zavetišča so bistveni del visokogorskih aktivnosti, saj nudijo zavetje in zaščito planincem, alpinistom in jamarjem pred nepredvidljivimi vremenskimi pogoji, ki pogosto spremljajo gorata območja. Zasnovani so tako, da zdržijo velike sile, kot so: močni sunki vetra, sneg, led ali odkrušeno skalovje. Uporabljeni so kot izhodiščna točka za daljše pohode in odprave ali pa zasilno zavetje v primeru hitrega poslabšanja vremena ali nesreč.
Arhitektura in struktura bivakov se razlikuje glede na njihovo lokacijo in namen, vendar pa so po navadi zasnovani kot majhni, enostavni, kompaktni in lahki objekti, saj se večina nahaja na oddaljenih in težko dostopnih območjih, kamor jih je treba pritovoriti peš ali s helikopterjem. Materiali, uporabljeni za gradnjo planinskih zavetišč, se razlikujejo glede na njihovo lokacijo in namen. Zavetišča, postavljena v visokogorjih, kjer so pogoste večje količine snega in ledu, sestavljajo materiali, kot so pločevina, jeklo, aluminij in steklena vlakna, ki so trpežni za ekstremno vreme.
Po drugi strani pa so lahko zavetišča, ki se nahajajo v bolj nižinskih predelih gorovij, iz lokalnih materialov, kot so: les, kamen in glina. Ti materiali zagotavljajo odlično razmerje med trpežnostjo in dostopnostjo, zato so idealni za uporabo v nižje ležečih planinskih zavetiščih. Predvsem pa so pogosti tudi v državah in pokrajinah v slabšem ekonomskem položaju, katerim varnost v gorah ni prioriteta. Izjema so države, katerih gorski turizem je eden izmed glavnih virov zaslužka.
Ena ključnih značilnosti gradnje bivakov je zasnova strehe in kritine. Le-ti dve, ki se večkrat zlijeta s fasado bivaka, morata biti zasnovani tako, da zdržita težke snežne obremenitve in močne vetrove, predvsem pa tudi udarce strel. Večina planinskih zavetišč ima zato strm strešni naklon in previs, namenjena sta hitremu odvajanju snega in dežja. Aluminijasta ali pločevinasta obloga bivakov omogoča nastanek Faradayeve kletke in s tem zaščito objekta ter planincev pred udarci strel.
Poleg praktičnih vidikov veliko planinskih zavetišč vključuje tudi estetske elemente, ki jim pomagajo zliti se z naravnim okoljem. Nekatera zavetišča imajo na primer oblikovanje, ki posnema tradicionalno alpsko ali drugo lokalno arhitekturo, ostala pa so zgrajena iz materialov, ki se ujemajo z naravnim lokalnim kamnom. Spet tretja so iz zrcalnega stekla in jekla, ki odsevata okolico.
Pomemben vidik pri oblikovanju planinskih zavetišč je tudi vpliv na okolje. Veliko gorskih območij je občutljivih ekosistemov, ki jih lahko človeška prisotnost hitro poškoduje. Zato je veliko zavetišč zasnovanih tako, da minimizirajo njihov vpliv na okolje. To lahko vključuje lastnosti, kot so temelji z nizkim vplivom, kompostni WC-ji in ponekod tudi sistemi za upravljanje s sivimi vodami. Nekatera izmed zavetišč so osvetljena s pomočjo solarnih panelov, vendar pa veliko ljudi nasprotuje tovrstnim rešitvam, saj prispevajo k svetlobnemu onesnaženju.
Eden izmed večjih problemov gorskih bivakov v zadnjih 40-ih letih je, da so se iz zavetišč prelevili v letovišča, kamor planinci zahajajo za več dni in si jih prilaščajo kot popularna Airbnb prenočišča. K temu je močno prispevala popularizacija gorništva in gorniškega turizma, ki se je začela v 80-ih letih prejšnjega stoletja. V gorah se je povečalo tako število domačih kot tujih planincev in s tem tudi količina odpadkov ter neupoštevanje pravil za uporabo bivakov, kar pa lahko vodi do nesreč in težkih situacij za ljudi, ki bivake nujno potrebujejo v danih razmerah.
Tako kot do ostalih javnih objektov in arhitekture moramo imeti tudi do bivakov obziren odnos, saj niso namenjeni le nam, temveč vsem, ki jih potrebujejo. Predvsem pa moramo imeti spoštljiv odnos do narave same, ki bivake obkroža, in pravil, ki tam veljajo.
Vir članka:
Žan Križnar, arhitekt (Arhinova)
